Lahko bi rekli: nimamo športne dvorane, ne moremo je dobiti v najem, če vadimo v premajhnem atriju dijaškega doma, nam žoge letijo v žaluzije, luči in okrasni grm z dolgimi tankimi trikrakimi bodicami, žoge imamo itak stare in trde, drese si moramo sposojati. Ko vidijo našo voljo, nam priskrbijo žoge, drese in športno dvorano in poskušamo organizirati vadbo, dve igralki manjkata, ker imata resen trening odbojke, ena ima trening plezanja in lahko pride le v četrtek, druga vadi flavto in lahko pride le v sredo, tretja ima naslednji dan ocenjevanje, naslednja ima neodložljivo šolsko ekskurzijo ali neodložljive družinske zadeve ali vnetje nohta na nogi. Zakaj bi se sploh trudili?
Lahko le za preprost užitek, ko žogo res pošteno zabiješ.
Še veliko več pa pomeni tisti nasmeh, ko si v finalu Domijade državni podprvak, objem soigralk, ko se ti žoga odbije neznano kam, za iskreno veselje soigralk in srčnih navijačev na tekmi in v domačem dijaškem domu, ko ti uspe.
Poplava čustev, pripadnosti in sprejetosti se začne, ko ti kapetanka pred tekmo splete kitke, nadaljuje ob vsaki pripravi na servis ali sprejem, ob vsakem kontaktu s sodnikom in trenerji nasprotnih ekip, ki bi te najraje posvojili in potem v pojočem avtobusu na poti domov. Tega se ne da kupiti.
Zdravko Slabnik
